Ob zori 20 september 1870, več kot 15.000 vojakov papeške vojske, večina od njih Zouaves (prostovoljci iz Francije, Belgije in Nizozemske), se je bilo pripravljenih soočiti z napadom oblegovalcev, ostrostrelcev in vojakov italijanske vojske, ki so dneve čakali na izjava o odstop papeške države.
Ob devetih zjutraj je Piedmontese Raffaele Cadorna dal prvi signal. Bil je trenutek, ko se je spopad začel. Hrumenju strelov se je pridružil padec velikega dela stene, ki se razteza nekaj deset metrov od Porta Pia. Napad je bil močan, do te mere, da branilci niso mogli dolgo zdržati. Tako se je končala oblast papežev, vlada, ki je trajala več kot tisoč let.
Porta Pía je bila popolnoma uničena. Od vseh kipov je nedotaknjena ostala samo ena Device Marije. Tla so bila povsod prekrita z umazanijo, ruševinami in kupi kamenja in inertnih teles. Vse se je zgodilo septembra zjutraj, zgodovinskega dogodka za Rim in Italijo. Kar je bilo do pred nekaj leti himera, česar ni mogel doseči niti sam Garibaldi, je bilo zdaj resničnost.
Resnica je, da je nekaj tednov pred tem Bitka pri Sedanu, tekmovanje, ki naj bi dolga leta spremenilo evropsko politično in diplomatsko ravnovesje. V njej je Bismarckova Prusija začela vojno proti Franciji Napoleona III, najboljšega italijanskega prijatelja, ki je bil hkrati največji zaščitnik papeške oblasti v Rimu. S porazom Francije proti Prusiji in ujetjem cesarja Napoleona III je bila pot do padca papežev jasna.